Filozofski arhiv Ivana Urbančiča

Ivan Urbančič (1930-2016) je vedno znova začenjajočo pot k izvoru misli, ki jo obeležuje vztrajen kritičen pogovor s sodobnostjo in sodobniki, opredelil takole:

»Kako te pri-zadene izguba zavezujoče zadeve vse filozofije v današnjem stanju nakazanega filozofskega kaosa? Očitno je: pri-zadene te z ničevostjo tvoje človeškosti, če je ta bila kot evropska bistveno filozofsko zasnovana: po njeni zadevi sami. V taki ničevosti pa te na pretresujoč tesnoben način lahko zadene nič te tvoje lastne ničevosti in z njim bistvena končnost lastnega bitja, se pravi tvoja nepresegljiva in neodvrnljiva smrtnost in strašnost smrti, spričo katere odpade vsako distancirano teoretiziranje in objektivistična distanca in vsaka poljubnost in vsako igračkanje – seveda, če je ta pretres pri-zadetosti pristen, nezaigran. Ta pretres take pri-zadetosti te sune k sebi samemu kot nepresegljivemu bitju končne/časne biti – in ti tako povsem zavezujoče odkrije pozabljenega tebe samega kot smrtnika po samem svojem bistvu in v vsej tragičnosti svojega prebivanja v svetu – brez vsake liberalistične poljubnosti. In ta izkušnja lastne biti v taki pri-zadetosti od nje ti zavezujoče odkrije to bit samo kot prvo, odločujočo in zastrto gonilno zadevo vse filozofije, ki je kot pri-zadevajoči od- nos do človeka tisto, kar ga o-svoji v bit-je končne/časne biti – v bitje istine, kakor pravim v svoji knjigi. In ta, človeškemu bitju biti v vsakem zgodovinskem trenutku nekako pri-hodna bit je v vsej svoji tragičnosti prežeta s hvaležnostjo – eucharistia – in ljubeznijo, ki zaobsega v sebi sovraštvo. Tu je točka in tisti trenutek, kjer pade vsa poljubnost stališč vsakršnih tako imenovanih interpretacij zgodbe zgodovine filozofije, kajti tu je njen započenjujoči začetek in izvor tudi vsega nepoljubnega mišljenja o filozofiji danes – na njenem koncu. To je obenem trenutek zgodbe novega začetka mišljenja, ki na koncu filozofije ni in ne more biti več filozofija in filozofiranje kot umovanje absolutnega amuzičnega uma. In na tem mestu, v tem trenutku ovedenja se ti odpre tisti edino pravi študij vse filozofije in njene lastne izvorne zadeve« (iz predavanja O študiju filozofije danes – na koncu filozofije, Phainomena, 1997, 120).